Prehodili smo prvo polovico sredinih izletov

Marca na Jamniku se zima še zdaleč ni končala

Jure in Maruša Reya

Tile »upokojenski« (lahko tudi za brezposelne) izleti so pa res pravi balzam za noge in dušo.

Dobro se je spomnil tale Janez, ki nas vsake štirinajst dni popelje kar nekam. Pa če v sredo ni vremena, je lahko tudi četrtek, pa če ne ta teden, pa naslednji, ko imamo sicer v programu luknjo. Super je. Izvedli smo jih pet namesto šest, ampak Bela peč iz Grahovš je res bila neizvedljiva zaradi vremena. Letos nas je sneg res dolgo držal v dolini, še za dan mladosti je strašil po nadmorski višini okoli tisoč metrov. Vmes pa še kakšen »redni« sobotni izlet, ki nas malo bolj utrudi in utrdi.

No, prvi poskus vzpona 6. marca na Kršičevec se je zaradi vremena neslavno končal pri Enesu na degustaciji ocvirkov. Namesto da bi šle kile dol, so šle gor. Pa drugič! Ta drugič se je posrečil 17. aprila, ko je zaradi snega odpadla Bela peč. Temu se reče fleksibilnost!

Tudi drugi planiran sredin izlet na Jamnik (831 m) je bil zaradi vremena prestavljen na petek, 22. marca. Dejansko smo takrat odprli letošnjo sezono Integralovih sredinih izletov in navdušencev nas je bilo za poln kombi in še en avto. Zaslužimo si torej res lep dan.

Nekaj minut po osmi se odpeljemo proti Gorenjski, se odcepimo v smeri Podnarta in malo nad vasjo Ovsiše avto in kombi parkiramo v gozdičku na robu zasneženega travnika ali njive ter ob 8.55  krenemo proti bližnjemu, lepo vidnemu hribčku s cerkvijo Sv. Primoža in Felicijana, na robu katerega stojijo hiše vasi Jamnik. Pot nas na začetku vodi po poti, pa skozi gozd in nato mimo lepe zaprte hiše-vikenda pridemo na asfaltno cesto. Cerkvici se približujemo nekako od zadaj, zato je pot malo daljša, kot se je zdelo od vsega začetka. Z Enesom sva rekla, tole bo pa ena »rahla« Šmarna gora, pa ni bilo tako. Z razgledne ceste se spustimo na novo zasneženo in slabo uhojeno pot do našega sončnega cilja, kjer ob 11.05 pri zmernem vetru dosežemo cilj. Dve urici zmerne pomladne hoje!

Vreme nam je res naklonjeno. V zavetju kamnitega cerkvenega zidu se stiskamo na nizkih klopcah in žulimo vsak svojo malico, Jure pa za začetek najprej ponudi svoj šnopček. Saj ga je za vse samo za vzorec, Janez pa polovico domače klobase da meni v razrez in s koščki tudi njegovega domačega brezovškega hlebca si jo lepo razdelimo.

Čez slabo uro nas po malem začne hladiti in ob 11.55 se odpravimo v dolino po poti prav na drugi strani cerkve proti vasi Rovte. Ob 12.55 se ustavimo na sončnem planem ob lovski preži in posedemo po suhih hlodih in nekatere ima, da bi kar malo zadremali. Mene zanima tista visoka preža in zlezem gor. Kar kmalu smo spet na poti in po 15 minutah smo v vasi Rovte, od tam pa spet zavijemo do Ovsiš, oz. do naših avtomobilov nad vasjo.

Tudi Krim (1107 m) s Planince nad Jezerom v Podpeči je moral zaradi vremena počakati en teden in je bil namesto 3. na vrsti šele 10. aprila. Naju z Juretom sicer ni bilo poleg, saj sva morala v Brdih obrezati vse oljke, sva pa slišala, da se je – poleg prvotne hoje na vrh seveda – dobro jedlo in pilo. Janez je našemu trobentaču Romanu omenil, da pridemo mimo in iz tega – no, verjetno ne samo zaradi tega – je nastala prava veselica. Začelo se je z dobrim narezkom, nadaljevalo z odličnim golažem… No, za vsakogar nekaj!

No, tisti izlet na Kršičevec (1091 m) je bil končno realiziran 17. aprila.  Ste že slišali zanj? Odkrito – jaz ne. Pa mislim, da jih je malo, ki bi se lahko pohvalili ali celo povedali, kje se nahaja. Gora s težko izgovorljivim imenom mi je kar nekaj časa delala preglavice.

Ja, lepa tura in primerna za zgodnje spomladansko ali celo zimsko planinsko dejavnost, ko je drugod  še nedostopno zaradi obilnih snežnih razmer. Nenevarna in lahko dostopna pot med javorniškimi vršaci in snežniškim višavjem, ne daleč od Cerkniškega jezera in dolenjskega Loža in Starega trga, kjer že diši po Notranjski.

Žig ukleščen med rogovje na Kršičevcu

Bravo Janez, le kje si ga našel!

Lotili smo se ga prav tu, z ilirskobistriške ali bolje s pivške strani, skozi vas Jurišče, po domače Juršče, kjer je najbolj običajna in najlepše označena pot, kjer se z asfaltom prelite cestne površine končujejo z vaškimi kolovozi, ki se preko vaških travnikov strnejo v nam najbolj priljubljeno planinsko stezo. Zanjo skrbi postojnsko planinsko društvo in treba je priznati, da ne slabo in zasluži vse pohvale. Naprej po pašnikih z drobnico, mimo ograjenega  kraškega brezna, skozi bukov gozd na višje ležeči kraški svet, kjer ravno ne grizemo kolena, ni pa nič odveč, če imaš za seboj nekaj planinske kilometrine.

Na vrhu presenečenje. V jelenovo rogovje objeta skrinjica z žigom in vpisno knjigo. Pa ne na glavi jelena, le rogovje, kot v kaki lovski sobi kot trofeja, je vzidano v skalovje, vmes pa skrinjica.

Pred nami se odpre pogled na razpotegnjeno pogorje Vremščice, mogočni Nanos bolj levo, sv. Trojico s cerkvico na vrhu in ne preveč oddaljeni še s snegom pokrit Snežnik kuka izza bližnjega gozdnatega hribčka. Vreme nam je na lepem, izravnanem travnatem vrhu, ki nam nudi kar dobro uro lenarjenja, naklonjeno. Zadoščeni z naravnimi lepotami in potešenimi želodci, se počasi spustimo po drugi poti. Četrt urna oznaka za Mrzlo jamo nas privabi, da si ogledamo še to kraško znamenitost. Pa smo jo komaj našli, čeprav smo že stali na neizrazitem robu velikanske globeli, v zaraščenem gozdnem predelu, v katero pa se nismo podali, ker spust ravno ne bi bil najbolj preprost.

Raje smo se držali planinskih oznak, ki so vodile nazaj na pot, po kateri smo prišli.

Očarani od notranjskih lepot in prijetno utrujeni, zaključimo v bližnjem gostinstvu, brez katerega pač ne gre.

Trupejevo poldne (1931 m) 8. maja je bilo spet pravo presenečenje. Pa kar nekaj nas je bilo prvič tu. Janeza L. je zamenjal Janez Medved, prav tako zanesljiv in skrben vodnik, vreden vsega zaupanja. S seboj pripelje malo živahno, pametno, predano in prisrčno psičko Taro, ki nas nenehno »zganja skupaj«, saj je pasme border collie. Ime pa je vrh dobil po najvišje ležeči kmetiji na avstrijski strani, verjetno je tam opoldne največ sonca (sem nekje slišala ali pa je to moja interpretacija, ne vem natančno).

Nekaj minut čez osmo odrinemo, nekaj minut čez deveto smo v vasi Srednji vrh – 960 m nad Martuljkom in deset čez deveto krenemo v sveže vetrovno sončno dopoldne. V zraku in na tleh je veliko vlage in mokrote, saj nas spremlja močan hudournik in tudi makadamska kamnita cesta je od časa do časa kar zalita z vodo. Potem se začne še sneg, tako da je ta izlet kar »moker«, pa še nazaj grede nas na pol poti (ne) preseneti rahel dež. Pod sedlom le malo časa hodimo po neki kot planini, nato se strmo dvignemo v snegu in Medo nam dela stopinje, v katere polagamo naše čevlje. Na sedlu nekaj megle, potem pa že vidimo vrh Trupejevega poldneva. Jaz sem si predstavljala, da bo to nekakšna planina, pa je spet tipičen vrh Karavank. Na avstrijsko stran kar odrezan in kamnit prepad, na našo stran pa travnat položnejši pristop. Na vrhu smo nekaj minut po poldnevu, tako da si je vrh kar zaslužil tako ime, blizu je tudi špičasto Maloško poldne, ki pa izgleda manj dostopno.

Na vrhu si po treh urah hoje ob 12.05 poleg občasnega razgleda na eno ali drugo stran neba in držav privoščimo še malico in pijačo in po nekakšne pol ure se že spuščamo navzdol. Neki sumljivo črni oblaki nas priganjajo… Do vasi pridemo v dveh urah. Na neki domačiji piše, da prodajajo mlečne izdelke, pozvonimo in malo počakamo, pa ni nikogar. Gremo do avta, in se po tretji uri odpeljemo domov. Ustavimo se v Mojstrani, tam ob cesti je neki bife, ki pa je ravno ob sredah zaprt, torej naravnost domov! Stroške pa smo tako že poravnali!

Na avtocesti se ulije in ves čas pomalem dežuje, le ko pridemo blizu in potem v Ljubljano, je vse suho in celo sončno. Pa je bilo spet fino!

Tudi za izlet na Raduho (2062 m) do konca ne vemo, ali bo vreme zdržalo ali ne. Malo smo pa tistega 22. junija tudi tvegali in kar šli. Napoved ni bila tako slaba, vendar glede na letošnji aprilski mesec maj nič ni gotovega. Stara klapa spet napolni kombi. Smo pa vztrajni! Vožnja je sicer malo daljša, čeprav Janez ubere najkrajšo varianto. Ker je v Lučah zapovedan postanek, štartamo s parkirnega prostora pod Kočo na Loki ob 10.20 in pri koči četrt ure kasneje. Oblaki se preganjajo, vendar nas ne ustrahujejo. Razgled pa je ves čas, enkrat na eno, enkrat na drugo stran. Koča je seveda še zaprta.

Najprej je doli po cesti vozil pred nami še en kombi s planinci, potem so zaostali, in videli smo jih samo še, ko so hodili za nami po poti do koče. Potem je za njimi izginila vsaka sled.

Narava je kot oprana od pravkar odtajanega snega, mlad regrat pa komaj pognal in obljubimo si, da ga bomo za večerno solato nabrali nazaj grede.

Ker je Ledena jama tudi še zaprta, uberemo direktno pot na vrh. Hodimo uro tričetrt. Na križišču za Dverce začne rositi, pa grožnja dežja ni bila resna. Tudi oblekli se nismo in res nas je v slabe  pol ure do vrha  nehalo vlažiti. Kamnita pot je malo težavna, pa saj smo dobro obuti in hoja navzgor ne sme biti problem. Na vrhu smo v načrtovani uri in tričetrt od koče in v dobrih dveh od parkirnega prostora – ob 12.45. Vse v mejah normale. Tako kot smo tudi mi. Štampiljka na vrhu se mi tokrat ne izmuzne. Lani smo bili tu  peš od Rogovilca preko Grohata po plezalni gor in po drugi strani dol in sem jo preprosto pozabila pritisniti v knjižico. Pa saj sploh ni tako pomembno. Letos načrtujeva z Juretom še en vzpon, tokrat bova prišla iz smeri Slovenj Gradec  – Plešivec –  Smrekovec – Komen, pač po trasi SPP in nadaljevala proti Robanovemu kotu.

Na vrhu je malo hladno, megle se podijo dlje od nas, črn oblak pa grozi enkrat z leve enkrat z desne. Ne damo se motiti in pomalicamo. Čez pol ure se že spuščamo po drugi poti navzdol, v smeri Ledene jame. Pot tu vendarle ni tako kamnita, je pa kar strma – »diretissima«, potem pa skozi gost skalnat gozd, kjer je pot komajda vidna. Po uri in četrt pridemo iz gozda do čedne lesene kočice, kjer nas dežek malo ustavi, ravno prav, da si malo oddahnemo, se razgledamo in sonček nas že spet požene kvišku in v dobre pol ure okoli Koče na Loki že nabiramo regrat. Prej se nam je zdelo, da ga je več, no za dve solati že bo, več pa ne potrebujem. Naš kombi nekaj minut pred četrto sameva na parkirnem prostoru. In spet nazaj – makadam – asfalt – Luče – kava, čaj, pivo, sok in veliko vode – in pot proti domu se za naju konča pri Ruskem carju, kjer se posloviva ob 18.15.

Po prihodu iz »kamnitega« gozda na Raduhi bolijo kolena

Zaključili smo pomladanski del in komaj čakamo jesenske izlete!