Izlet: Pufijev pohod na Čemšeniško planino – 13. 4. 2013

Vodiva: Tomaž Rusimovič in Herman Rednak

Vsako leto, ko vas vabim na Pufijev pohod na Čemšeniško planino, se ponavljam, čeprav skušam vsak opis napisati nekoliko drugače. Letos sem se odločil, da napišem nekaj o zgodovini Čoparjeve koče na Čemšeniški planini. Prijetno sem bil presenečen, ko sem prebral, koliko naporov in srčnosti so zmogli zasavski planinci, ki so praktično štirikrat zgradili kočo na Čemšeniški planini: trikrat bolj skromno, četrtič pa tako, kot jo poznamo še danes. Tudi naš pokojni prijatelj Franci Lapuh – Pufi, ki je živel v Kisovcu, je bil iz enakega testa kot opisani zasavski planinci; ko je šlo za delo na naši koči na Planini pri Jezeru, je vedno rekel »Vajšde, ni problema!«
Pa kljub vsemu kratek opis poti za prvopristopnike: začnemo na Trojanah s kavico in krofom, preko Šentgotarda in Prvin pridemo na Čemšeniško planino, zmerne hoje je za dve uri. Po okrepčilu in počitku na koči se spustimo na zasavsko stran do lovskega doma Klančiše (s postankom za dobro kosilo), nato pa se odpeljemo še na zagorsko pokopališče, kjer na grob našega Pufija položimo cvetje in prižgemo svečko. Enako naredimo tudi na grobu pokojnega predsednika Slovenije Janeza Drnovška.

Skupaj je hoje 4 – 5 ur (dve uri gor in tri ure dol, navadno pa si pot po asfaltu skrajšamo s kombijem).

Na spletni strani PD Zagorje sem našel tole zanimivo pisanje o zgodovini Čemšeniške koče – http://www.pd-zagorje.si/zgodovina.htm
Leta 1932 je osrednji odbor SPD na predlog podružnice sklenil, da dopolni svoje ime. Preimenovala se je v podružnico SPD Litija – Zagorje. Planinska dejavnost je v Litiji nekoliko popustila, v Zagorju pa se je povečala. Takratni zagorski študentje in smučarji so ugotovili, da je po planinski plati Čemšeniška planina zapostavljena, in to kljub temu, da je poleg Kuma drugi najvišji vrh v Zasavju. Leta 1932 se je porodila misel o izgradnji zavetišča na njenem vrhu.
Ernest Adamič, učitelj na topliški šoli, je v časopisu Jutro zapisal:

SMUČARSKO ZAVETIŠČE ZA 55 DIN: Že nekaj let se v zagorski dolini prav intenzivno razvijajo vsakojaki športi. Vršijo se vsako leto športni dnevi, smučarska tekmovanja, kolesarske dirke, kar vse je poneslo sloves zagorskega športnega gibanja daleč preko zagorskih obronkov. Duša vsega gibanja je neutrudljivi planinar g. Lavoslav Mrnuh ( podpredsednik pod-odbora litijske podružnice SPD – na kratko Polde ), ki si je že v kratki dobi privzgojil kader mladih posnemovalcev. Ti so nas prav na tihem presenetili s svojo mladeniško ljubeznijo do narave. Na Čemšeniški planini, 1206 metrov visokem hrbtu na severu zagorske kotline, izhodišču prelepih smučarskih terenov, so postavili skromno, a vsem potrebam pravega planinca odgovarjajoče leseno zavetišče. Na sami otvoritvi sta govornika g. Korošec in g. Mrnuh izrazila svoje veselje nad agilno mladino in izrekla zahvalo lastniku, ki je odstopil svet ter ves les za 55 dinarjev. Vse ostalo delo so mladi planinci opravili sami. Veseli nas tako idealistično delo, ki ga je v teh časih itak malo… Ista skupina namerava postaviti v najlepših točkah ožjega Zasavja slična zavetišča.

Po letu 1938 vznikne med delavci planinci ideja, da bi zgradili na Čemšeniški planini še eno zavetišče. Najbolj agilen med njimi je bil Martin Čopar – Tine.

Zemljišče za zavetišče je podaril Tinetov stric Ivan Drnovšek iz Jesenovega. Cest takrat ni bilo, bilo je le nekaj slabih kolovozov, zato so morali ves potreben les zvoziti z Lok z ročnim vozičkom najprej do Jesenovega, od tu pa po strmem pobočju znositi na ramah na sam vrh planine.

Zavetišče je bilo izročeno svojemu namenu leta 1938 in je dobilo ime Tinetova koča. V času okupacije (1941–1945) je društvena dejavnost v Zagorju in okolici, z njo tudi planinstvo, popolnoma zamrla. Številni planinci so se udeležili NOB. Mnogi med njimi osvoboditve niso dočakali, med njimi tudi Tine Čopar ne.

Obe planinski zavetišči na Čemšeniški planini sta leta 1942 pogoreli. Leta 1950 so planinci v Kotredežu ustanovili svoje planinsko društvo. Prvi cilj društva je bil zgraditi kočo na Čemšeniški planini. Občina je planinskim zagnancem podarila barako, ki so jo razstavili in z velikimi napori prenesli in spet postavili na mestu, kjer je bilo nekoč smučarsko zavetišče. Slovesna otvoritev je bila avgusta 1950. Ker je bila osnovna naloga društva s tem opravljena, je PD Kotredež leta 1952 prenehalo obstajati, njegovi člani pa so se tvorno vključili v delo PD Zagorje. Na občnem zboru leta 1954 so ugotovili: koča na Čemšeniški planini zaradi povečanega obiska ne zadošča nastalim potrebam. Leta 1970 so stekle priprave za izgradnjo novega planinskega doma na Čemšeniški planini. Takratni predsednik društva dr. Franci Golob je bil ves navdušen nad vnemo sodelavcev – članov UO. Planinci so si dobro zapomnili njegove besede: “Fizično ne bom mogel pomagati, ker se ne počutim dobro, bom pa urejal druge stvari in šel v akcijo za potrebna finančna sredstva.”Izpolnitev njegovih obljub pa je prehitela prezgodnja smrt, ki je vrste članov UO še bolj strnila. 5. maja 1970 je kmet Tine Strnišnik iz Razbora planinskemu društvu na Čemšeniški planini poklonil skoraj 3.000 m2 zemljišča. Društveni delavci so najprej začeli graditi tovorno žičnico za spravilo gradbenega materiala.

Leta 1973 je bil planinski dom na Čemšeniški planini zgrajen. 24. 6. 1973 je bila slovesna otvoritev doma. Istočasno z otvoritvijo je PD Zagorje razvilo tudi svoj društveni prapor. Gospodarski odsek je leta 1982 k domu na Čemšeniški planini dogradil še prizidek.

Društvu je uspelo za dom na Čemšeniški planini pridobiti pokrovitelja, ugledno in uspešno podjetje SVEA. Kako je danes pa ne piše?