Ojstrnik (2052 m), 16. 6. 2013

Z vrha Ojstrnika (avtor Klemen Kastelic)

Maruša Reya

Tale hrib se nam je lani – mislim, da zaradi  nekih ovir na cesti – izmuznil, predlani sploh ni uspel priti v program, no, danes pa, kot vse izgleda, bo zadeva uspela!

Ker sem na zborno mesto zaradi slabih nedeljskih avtobusnih povezav prišla s taksijem, sem bila pač prva. Počasi se nabiramo: meni bolj neznani kot stalni planinci našega društva. Za menoj pride Zvone, mladenič, ki je bil z Marinko in Mihelo že na planinarjenju po otoku Lastovo, Ida z možem, Mihela, nepoznana hitra mladenka Darja v supergah,v Kranju nas je čakal še Klemen, tudi udeleženec izleta na Lastovo. Ne vem sicer zakaj, ampak jaz se moram nekako postrojiti, da mi vse »štima«. Kombi je poln. Vozi Enes. Vodnica Marinka.

Odpeljemo se točno ob pol sedmih, ob pol osmih smo pred Kranjsko goro, prečkamo mejo – prehod Rateče – z Italijo, obidemo Trbiž/Tarvizio, neka dolgoročnejša dela na cesti nas usmerijo malo naokoli, po stari cesti v smeri Vidma/Udine pridemo do Ukve/Ugovizze, kjer za vasjo pri neki kmetiji ob 8.10 parkiramo, in ob 8.20 že startamo po makadamski cesti, najprej čez uradni parkirni prostor, nato mimo nove velike kamnito-lesene hiše, kjer zavijemo v gozd in ob 10.20 – torej po dveh urah zložne hoje s postanki za požirek in slačenje – smo na prostrani planini Bistrica z veliko poslopji, tudi počitniškimi hiškami. Z avstrijske strani se sem lahko kar pripeljejo, s terenci seveda. Tu se pase kar lepa čreda  krav in lepih konjev.

Takoj nadaljujemo pot k prvemu vrhu Ojstrnika brez križa, kjer smo ob 11.20. Vreme je za hojo ugodno, razgledi pa so bolj motni. Marinka po stari navadi razloži, kje naj bi kaj bilo, tako da imamo vsaj predstavo. Le Ziljska dolina pod nami je lepo vidna, celo sonce je spodaj.

Pomalicamo in se čez dobrih dvajset minut odpravimo naprej na drugi vrh našega cilja, tam pa je velik križ, tam je štampiljka in tam je tudi lep motiv za skupinsko sliko, nato pa se vračamo nazaj dol na planino, kjer smo točno opoldne.

S planine, kamor prispemo v dobre pol ure, se v pol ure povzpnemo še na hribček med smrekami, kjer stoji lepa gotska cerkev Marije Snežne in kjer  je kar nekaj turistov. Tudi sicer smo jih srečevali, vendar le na zadnjem delu proti vrhu. Ob  13.30 se  spustimo po drugi, enostavnejši poti spet na planino in ob 1.,45 že krenemo navzdol po isti že znani poti. Kar hitro nam gre od rok oziroma nog in iz gozda ven pridemo v dobre pol ure, ob treh pa smo pri kombiju. Odpeljemo se, se v Martuljku ustavimo še na pijači, sladoledu ali kar pač kdo pije ali liže – za slabe pol ure.

Avto je razgret, voznik Enes pa umirjen in v Ljubljani smo še pred nedeljsko večerno gnečo.

Lep izlet, dobra družba, lepo vreme, kaj še hočemo!

Pašniki na planini Bistrica pod vrhom Ojstrnika (foto:Klemen Kastelic)