Na Uršljo goro (Plešivec) 1699 m, 8. 6. 2013

Z vrha Uršlje gore je res lep razgled

Vodila: Maruša Reya

Ker je treba izkoristiti prav vsak dan, ko se obeta le nekaj sonca, ki ga je letos bolj malo, padavin pa obilo, se nas je podobno mislečih zbralo kar deset, vodila pa sta nas novopečeni vodnik Iztok A., simpatični dolgin s koroškim naglasom in Janez M., tudi letošnji bruc v vodenju, sicer pa star planinski maček, oziroma gams, že nekajkrat preizkušen tudi na naših izletih.

Odhod izpred zamegljenega LPP je bil točen, ko pa pridemo ven iz prvega tunela na avtocesti, nas pozdravi sonce. Potem pa nas ves dan isto sonce malo hecalo. Bilo je, pa ga spet ni bilo. Zamenjal ga je kakšen oblak, pa sivina, vendar smo jo končno odnesli dobro. Razen nekaj kapelj ob izteku izleta smo premagali dež in grozeče nevihte.

Vožnja do parkirnega prostora pri jezeru Ivarčko nad Slovenj Gradcem (645 m), bolje nad Kotljami,  je trajala dobro uro in pol, s hojo pa smo pričeli nekaj pred deveto. Iztok je glede na vremensko situacijo izbral Železarsko pot, ki pa je bila na začetku kar blatna. Dvakrat smo prečili cesto in se potem povzpeli na suho gozdno cikcak stezo. Gozd je sveže zelene barve, pravi balzam za oči, skozenj se le nekajkrat odpre pogled navzdol.

Kljub precej strmi poti – nekajkrat pošteno zagrizem v kolena – je moči za splošni klepet še vedno dovolj. Jaz bolj poslušam ali pa se zatopim v svoje misli, ki mi v takem okolju kaj rade uidejo.

Proti vrhu moči kar primanjkuje in pri domu pod vrhom smo v dveh urah in tričetrt. Za dobrih tisoč metrov višinske razlike je to normalno. Kolona se je malo raztegnila, zato počakamo, da se zberemo vsi in gremo skupaj mimo oddajnika Plešivec prav na razgleden vrh. Iztok je tu domačin in dobro pozna okolico, zato nam lahko vse podrobno razloži. Razgled se širi na Mislinjsko, Šaleško in Spodnjo Savinjsko dolino. Tudi na Prežihovino, rojstni kraj Prežihovega Voranca, nam je usmeril pogled. Njegove »Solzice« in »Samorastnike« pač pozna vsak, to je tako kot Cankarjevo Skodelico kave. Vedno mi je všeč, če mi kdo usmeri pogled, saj se sama težko orientiram in razlaga je več kot dobrodošla.

Potem se vrnemo do koče, nekateri se grejejo znotraj nje, drugi zobamo svojo malico in pijemo čaj kar zunaj.  Dobri oskrbniki poskrbijo tudi, da je na ogled odprta tudi lepa gotska cerkev Sv. Uršule iz 16. stoletja, ki je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji. Seveda, saj smo na skoraj 1700 metrih.

Se pa pozna, da je tale hrib zelo priljubljena izletniška točka, saj vidimo, da ljudje ves čas  prihajajo in odhajajo. Poti nanjo je veliko.

Postanek na poti se prileže…

Ko pa se že hočemo vrniti, se pooblači in Iztok, ki je bil tu gor že včeraj in v koči prevedril nevihto, odločno odsvetuje odhod. No, torej ga odložimo za četrt ure, ko gre »vihra« mimo in ne čez, kot je sprva kazalo. Pot navzdol je prav v zadnjem delu, ko je zemlja mastna, malce zoprna, jaz se enkrat komaj ujamem, da ne pristanem v blatu, Besi pa to ni uspelo. Pri avtu smo v slabih dveh urah, nahrbtnike pospravimo v kombi in avto in se sprehodimo še okoli malega naravnega Ivarčkega jezera z rekreacijskim centrom. V bližini je tudi pred nekaj leti obnovljena žičnica za smučišče Ovšen, ki pa že nekaj let zaradi velikih izgub ne deluje. Škoda! Pa tako lepo je tam, res pa je malo od rok.

Zapeljemo se po nekih neznanih bližnjicah še do Poštarske koče, saj nekaterim manjkajo še žigi. Na poti domov opažamo, da smo se izognili nevihtam, saj je vsepovsod mokro. Obvezen je postanek še na Trojanah, krofom se pač ne da izogniti.

V Ljubljani smo pred sedmo zvečer in za moje pojme je vodnik test prvega uradnega vodenja dobro opravil.