Okoli Devina s prijatelji iz Trsta, 7. April 2013

Načrt tržaškega vodovodnega omrežja

Maruša Reya

Že ko sem na začetku tega leta pregledovala naš plan izletov, sem takoj odkljukala tegale »devinskega«. Spet in ponovno en zanimiv konec, ki ga premalo poznam. Naši pobrateni planinci, Marinka, Franc, Paolo, Livio, pa seveda vsi ostali skupaj in vsak posebej so zopet pripomogli, da smo preživeli lep, zanimiv in prijeten dan. Vedno se izkažejo in z lahkoto se torej prepustimo presenečenjem, ki so nas čakala.

Seveda je tudi naš Tomo s pomočnikom Hermanom odlično opravil domačo nalogo. Že na avtobusu nas je seznanil z osnovnimi podatki o tem predelu – malo zgodovine, nekaj zemljepisa pa še kakšna zgodba ali legenda vmes – da smo si lahko okvirno predstavljali, kam gremo. In iz čemerne ter že dolgo časa deževne Ljubljane smo se pri Nanosu prebili do prve jasnine. Pred tednom na sveže zapadel sneg na Nanosu nam iz predalčka v glavi potegne spomin na izlet na njegov najvišji, Suhi vrh, ki smo ga z Janezom M. obiskali pred dvema tednoma.

Tam okoli Fernetičev se nam pridruži tržaški Franc, ki nas popelje do črpalke v Devinu, kjer se okoli devetih srečamo z našimi znanci pobratenega društva Trst. Kljub temu, da se z nekateri poznamo malo bolje, z drugimi pa le bolj površno, je srečanje vedno iskreno prisrčno.

Torej, zbrani smo, vreme je, in Marinka P. nas kar požene v pogon. Nekaj časa kar ob cesti, nato pa se začenjamo dvigovati na Grmado, ki je v prvi svetovni vojni veljala za steber avstrijske obrambe Trsta pred italijansko armado. Hudi boji so močno prizadejali tudi ta del in okoliške vasi so bile do tal porušene, poškodovan je bil tudi devinski grad. Nedaleč od tu je tudi Doberdob »slovenskih fantov grob«. Vsakič znova nam zgodovina ponuja dokaze o nesmiselnosti vojn, pa se človeštvo prav nič ne nauči…Tudi po drugi svetovni vojni za te kraje še dolgo ni bilo miru. Iz Istre so se sem priselili begunci in za njih so postavili dve novi vasi Ribiško naselje/Villaggio del Pescatore in Naselje Sv. Mavra/Borgo San Mauro..

Marinka nas najprej popelje do mitreja – svetišča boga Mitre. Vera je iz daljne Perzije prišla v rimsko državo in skoraj postala »državna« vera, pa so jo skupaj z ostalimi poganskimi verstvi v 4. st. prepovedali in uničili svetišča. Nekatera so seveda ostala kot arheološki spomeniki.

Po nenaporni, vendar strumni hoji se približamo ogromni stavbi podjetja Acegas-Aps, ki upravlja celotni postopek vodnega ciklusa v pokrajinah Trst in Padova – od črpanja vode in vodovodne oskrbe pitne vode do upravljanja grezničnega omrežja in prečiščevalnega ciklusa odpadnih voda, o čemer nam je zgovorno razlagal strokovnjak, ki je bil na voljo prav zaradi naše skupine. Nedaleč stran, pravzaprav dober skok čez cesto že lahko občudujemo mogočne izvire reke Timave. Čudna reka, od izvira do izliva v morje je dolga le dva kilometra.

Na bregu reke si okoli poldneva privoščimo malico, saj smo že malce lačni.

Potem se skozi planoto med grmovjem in nizkim drevjem prav po ostankih rimske ceste – v kamnih so sledovi kolesnic – prebijemo do Ribiškega naselja, prečkamo asfaltirano cesto in v pol ure pridemo do najdišča izrednega pomena fosilnih ostankov odlično ohranjenega skeleta adrozavra Antonia izpred 78 milijonov let. Neverjetno! To pa je res bilo doživetje. Kar nekaj časa smo postavali tam na sončku in uživali ob razlagi vodičke in navdušeno fotografirali.

Pa nas čas spet priganja.

Po lepi široki poti v nekako pol ure pridemo v naselje Devin, ki šteje okoli 1500 prebivalcev. Nastalo je v srednjem veku okoli starega gradu. Spet so nam priskrbeli vodiča, ki nas najprej popelje na zidove starega gradu prav na skalah ob morju, kasneje si ogledamo še novejši grad, umaknjen bolj v mesto, v katerem živi princ Carlo della Tore e Tasso z družino. Devin slovi prav zaradi gradu in pa Mednarodne šole Jadranskega zavoda združenega sveta, v kateri se šolajo odlični dijaki iz številnih držav z prestižne univerze po svetu.

Zlagali bi se, če bi rekla, da sem si zapomnila kopico zgodovinskih dejstev, imen in priimkov kronanih glav in plemenitih osebnosti, nekaj pa mi je le ostalo v spominu. Današnji še živeči princ izhaja iz družine, ki ima sorodnike v vseh državah Evrope. Vsekakor z gradu nekje okoli tretje ure odhajamo nabiti z vsemi informacijami tega dne in kmalu smo v našem avtobusu.

Priznati moram, da ne vem točno, kje smo se vozili, in kam smo prispeli. Vem, da smo se znašli sredi prijetnega nizkega gozdička, v katerem je bila jama s Kočo pri gadih.

Tam smo bili postreženi kot bi se reklo »od spredaj in zadaj«. Neverjetno gostoljubje, dobra hrana, prijazna postrežba vseh, pa dobra glasba v živo, vse to nas je zadržalo kar nekaj ur. Priznam, da sem se pri obilici vsega preveč najedla, pa najbrž nisem bila edina, zato je bil počitek v avtobusu tako prijeten.

Malo mi je bilo žal edinole, da nismo imeli časa obiskati 2 km dolge Rilkejeve pešpoti, speljane nad 150 do 200 m visokimi pečinami nad morjem. Ime je pot dobila po avstrijskem pisatelju in pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je ustvarjal v teh krajih. Pa bodo menda pot kmalu zaprli, ker se niti Furlanija Julijska krajina niti občina Trst nista odločili za nakup oziroma najem te sprehajalne poti, saj lastniku devinskemu princu te dni pogodba za upravljanje in urejanje te poti poteče. Škoda!

Hvaležni Tomu in vsej tržaški druščini smo nazaj grede tudi malce zadremali in se v Ljubljani seveda pripeljali v trdi temi pred deveto zvečer. Pa še kdaj, ne?